16 september, 2020

Siva pot vodi me.

 V tokratnem primeru, bi morda res bilo bolje reči strma pot vodi me,

saj je pot na Olševo iz Zadnjega travnika 

(po mojih standardih) zelo strma.

Malce hoje skozi gozd in že se začne vzpenjati.

Je pa res, da je to krajša in manj zahtevna pot,

zato je bil izlet kljub temu zelo prijeten.

Na poti srečaš veliko ogromnih skalnih gmot iz katerih zijajo luknje,

skoraj jame:



Na odcepu, kjer je na desni tabla za Olševo 30 min -

oziroma za njen najvišji vrh,

smo mi zavili levo in odšli po grebenu na drug konec.

Tudi tam so se odprli čudoviti razgledi na vse strani

in tudi v dolino.

Ko si tako visoko, se še Logarska dolina zdi kot izza ovinka.

Hoja po grebenu, kjer se lepo vidi izkušene planince v ospredju

in mene, amaterja, nekje daleč zadaj.

Ampak nekdo mora biti počasen, da lahko naredi tako dobro fotko:





Če je le možno, je vredno iti v hribe med tednom.

Takrat skoraj ni obiskovalcev in komaj tedaj lahko v hribih resnično uživaš.

V miru, tišini, lepotah narave in prijetnem vzdušju.

08 avgust, 2020

Čez drn in strn.

 Ali je šla Suzana mogoče na Triglav?

Seveda ne.

Skozi temačne smrekove gozdove Pokljuke, smo se eni bolj, drugi manj izkušeni planinci,

podali na Debelo peč.

Ker je to pač najlažji slovenski dvatisočak.

Izlet primeren meni.


 

Smrekovi gozdovi so nekaj najlepšega na svetu.

Opojno dišijo, sonce meče skozi igličaste veje čudovite sence na vse polno jas,

ki jih pokrivata mehka trava in mah,

in če dobro pogledaš in prisluhneš, veš, da je to dom škratov in ostalih gozdnih bitij,

ki se ne pustijo kar tako videti.

Med borovnicami, nežnimi bilkami in mehkim mahovjem so si ustvarili svoj

pravljični svet.

 

In tako smo prečkali travnike in pašnike,

kjer nikoli zares ne veš ali je v pastirju elektrika ali ne.

Mimo zapuščenih planšarij smo si utirali pot,

ki je šla vedno bolj strmo navzgor.

Že dolgo nisem videla tako lepih osatov. Temu se reče volnatoglavi:


Cesta je postajala vse bolj skalnata in bleščeča,

prijetnega gozda ni bilo več,

sedaj samo še po skalah navzgor.

Smreke so počasi zamenjali nizki borovci

in redko rastoči macesni,

vse naokoli pa še vedno čudovite barve planinskega cvetja,

vonj po morju pa ni bil samo zaradi borov, temveč tudi zaradih premnogih hribolazcev,

ki so neznansko dišali po kremah za sončenje.

Pridih morja. Ah!


In potem se je počasi odprl pogled v dolino:

Na Debeli peči pa čudoviti razgledi na nasproti ležeče planine:

Ob vračanju smo se ustavili na Blejski koči,

saj brez jote ne gre, brez kužkov pa tudi ne.

To je bil en zelo samosvoj gospodič:

 

 Utrujeni, a siti,

smo se odpravili domov.


06 november, 2019

Jesenski modni nasvet: obujte nepremočljive čevlje.

Jaz jih nisem. Mislila sem, da bodo adidaske glede na začrtano pot povsem dobro opravile svojo nalogo, a pot lahko nepričakovano zavije. S poti.

Verjetno ni letnega časa, ki bi mu namenila več svojih pesmi, kot ravno jeseni. Ta meni najljubši letni čas je prekrasen za pohajkovanje po naravi. Gozdovi čudovito dišijo po odpadlem listju, prsti, lesu. 



Premalo pogosto se odpravim v naravo, zato takrat, ko se, še toliko bolj uživam. Po gozdnih poteh in nekaj brezpotjih, po asfaltu in makadamu, čez majhne potočke polne žab in močeradov, po mokrem listju in po na pol močvirnatem travniku... povsod se najde kaj zanimivega.



Statistika mojega današnjega športnega dne obsega dve uri, 11 prehojenih kilometrov in menjavo kar treh občin. S pomočjo fotografij morda uganete, kam vse je stopila moja noga. 






Kakšne barve je jesen?
Kamuflažne.


07 avgust, 2019

Na sprehodu z alpakami.

Na nekatere izlete lahko greš tudi v alstarkah in oblečen za k maši, hkrati pa popelješ na sprehod tri prikupne alpake.

V vasici Strojna nad Ravnami na Koroškem je kmetija Alpacas Hill, kjer lahko doživiš prijetno srečanje s temi mehkimi južnoameriškimi kopitarji. Trenutno so ostrižene, saj bi bilo poleti prevroče hoditi naokoli s tako gosto dlako, nekaterim so pustili samo kupček ''las'' na glavi:


Na povodcih jih popelješ na sprehod do razgledne točke,
ki se nahaja na hribu za kmetijo:



Tam je prijeten paviljon z ogrado, v kateri spustiš alpake s povodcev, da se gredo pasti,
a tudi sprehajalec ne ostane lačen:


Medtem alpake jedo travo, se razgledujejo, jesti jim lahko daš tudi posebno hrano,
ki se je ne branijo, ali pa se uležejo na tla:



Ko je začelo sonce močneje pripekati, sva jih smela sama odpeljala nazaj v ogrado, kjer so še naprej jedle, saj pravzaprav sploh ne nehajo jesti.




 Na kmetiji ne manjka tudi ostalih živali, kot so posebne vrste kokoši in fazanov, 
muc (in to majhnih) ter poni Miško.

Vsak ljubitelj živali, narave in dobre hrane bo našel nekaj zase.

Alpake so pa tako ali tako zakon!

03 avgust, 2019

Vsaka majca je lahko švicmajca.

Že pred leti sem v Kekčevi deželi na krut način spoznala, da alstarke niso pohodni čevlji. Čeravno se ponašam s povsem spodobnimi alpininimi gojzarji, ki me bodo zagotovo preživeli, sem sredi poletja pač mislila, da bo vseeno šlo. Saj je moralo iti, druge ni bilo, ampak Nikoli več! 

Druge športne opreme, take prave, pravzaprav sploh nimam. Razen tekaških superg, ki so se v mojih hribovskih pustolovščinah odlično obnesle. Ne drsijo, lahke so in udobne in čeprav so stare že deset let, izgledajo kot nove, saj z mojimi tekaškimi podvigi ni bilo nič. 

Nimam tako zvane švic majce, nizkih pohodnih čevljev, ki morda ne bi premočili, vetrovke, softšela, menda obstajajo tudi švic spodnje gate. In potem sem razmišljala o zgodovini planinstva, pa o opremi, s katero so pred 100 leti plezali na najvišje gore sveta, in sem si rekla: ''Pa saj je lahko vsaka majca švic majca.'' 

''Ni strmo. Samo pred kočo je malo hujšega vzpona, potem pa je pot ful položna'', mi je reko, ko je bilo moje prvo vprašanje v zvezi z izletom na Peco ''a je strmo?''. ''Ne, na Donačko je blo bolj''.

Tej pa je šla Korošica končno na Peco. Vsa vesela, kako bo fajn položna pot. Mimogrede, tudi na spletu so bile zelo vabljive slike, izredno lepa in lahka pot. Na licu mesta me je pa skoraj kap. Do tistega prvega razglednega travnika, ko je bil vrh še obsijan s soncem in je bil razgled v dolino svetovn, je bila motivacija na višku,



 potem pa se je začelo. Če bi bila vsaj tla malo manj skalnata.

''A boš mela palce?'' ''Ne, kje pa, jaz to ne rabim, mam rajši proste roke.'' ''Pa probaj vsaj.'' ''Okej, to pa lahko.'' In ko sem probala iti s pohodnimi palicami, jih nisem več dala iz rok. Še takrat jih nisem spustila, ko me je na mokri skali vrglo na rit.

Na Peci veljata dve opozorili. Nikar se ne predolgo ustavljati na določenem mestu. Ker takih napadalnih mravelj že dolgo nisem srečala. Razen kdaj na vrtu, ko jim po nesreči dregnem v gnezdo in me celo pogrizejo. Saj so male, samo so pa gajstne. Na samem vrhu pa kavke. Te slišiš že od daleč, ko pa stopiš na vrh in iz rukzaka vzameš sendvič, se začnejo zbirati. Ko je ena, si še misliš ''joj, kak je kjut'', ampak potem jih je naenkrat cela jata. Od spredaj, od strani in ko se ozreš za hrbet... so tam še tri. Prava Hitchcockova scena. 



Vrh Pece mi je bil zelo všeč. Ker je grebenast, prostran in zelen. Kot da si na Irskem.



Tik pred vrhom so tiste skale, po katerih eni plezajo. Tam ne glejte dol, če imate težave z Vrtoglavico.
 (Peca je očitno navdahnila Hitchcocka za vsaj dva njegova filma)
Sem pogledala, pa sem postala bela kot tista skalna stena pod mano, zato sem raje nadaljevala pot proti vrhu.

Pot je vsekakor zelo prijetna. Morda zato, ker spominja na morje, saj ob poti raste ogromno pisanih rož, okoli katerih brenčijo čebele in nizki borovci. 



Nekaj poti vodi tudi po gozdu, ki je prijetno svež 



in čez travnike.



Če razgleda z vrha ne bi prekrival oblak, ki se je na veliko režal že ko smo ga gledali iz doline, bi verjetno videli marsikaj zanimivega. Tako pa je po pojedenem sendviču dokončno zakril sonce, da je zapihalo po nogah in že smo se podvizali navzdol.


Spodaj pa sonce.

Solze in znoj na Donački.


Ker nisem športnik po duši (razen pingponga in badmintona, kjer sem na pol profi) in peš še niti na Pohorju nisem bila, sem si za svojo prvo ''lažjo'' turo izbrala Donačko goro. Konec julija, ob enih popoldan. Bilo je sončno, zato verjetno ne rabim posebej omenjati, da sem zašvicala kot že dolgo ne.


Rogatec ni znan samo po skupini Mi2, ampak tudi po Donački gori.
884 m.
Do tja vodi strma pot skozi pragozd, ki je izredno vlažen, zato je pravi raj za komarje.

Ko sopihaš skozi gozd, te presunejo sončni žarki, ki tu in tam le dosežejo podrastje,
ki zažari v meni ljubi zeleni barvi.

 
Polno je tudi mahu.
Že kot otroku mi je bil zelo pri srcu.
Ker je mehak in lepih zelenih odtenkov.
Vedno sem verjela, da med mahom živijo škratje in druga čudežna bitja.
In verjamem še danes.

Ga vidiš?
Na Donačko goro, kakor verjetno v vse planine, se splača iti med tednom,
ker ni veliko pohodnikov.
Le tu in tam se najde kdo, nekateri navzgor celo tečejo.
Tečejo!

Verjetno ima vsak svoje razloge, zakaj ga privlači hribolazenje,
jaz bi rekla, da je poanta v razgledu.
 Če je lepo vreme, seveda. Drugače si primoran najti smisel še kje drugje.


 Ker moja pljuča nimajo neke hude kapacitete,
se v višave podajam bolj počasi,
da ne izdihnem duše, čeprav včasih ne manjka ravno dosti.
 Veliko raje ima spuste, ki pa niti niso najlažji,
saj moraš še toliko bolj paziti kam stopiš,
je pa res, da se ne utrudiš.

Klopca ljubezni na vrhu. Ali nemara klopca počitka?



 
Vrh s stolpom.