07 avgust, 2019

Na sprehodu z alpakami.

Na nekatere izlete lahko greš tudi v alstarkah in oblečen za k maši, hkrati pa popelješ na sprehod tri prikupne alpake.

V vasici Strojna nad Ravnami na Koroškem je kmetija Alpacas Hill, kjer lahko doživiš prijetno srečanje s temi mehkimi južnoameriškimi kopitarji. Trenutno so ostrižene, saj bi bilo poleti prevroče hoditi naokoli s tako gosto dlako, nekaterim so pustili samo kupček ''las'' na glavi:


Na povodcih jih popelješ na sprehod do razgledne točke,
ki se nahaja na hribu za kmetijo:



Tam je prijeten paviljon z ogrado, v kateri spustiš alpake s povodcev, da se gredo pasti,
a tudi sprehajalec ne ostane lačen:


Medtem alpake jedo travo, se razgledujejo, jesti jim lahko daš tudi posebno hrano,
ki se je ne branijo, ali pa se uležejo na tla:



Ko je začelo sonce močneje pripekati, sva jih smela sama odpeljala nazaj v ogrado, kjer so še naprej jedle, saj pravzaprav sploh ne nehajo jesti.




 Na kmetiji ne manjka tudi ostalih živali, kot so posebne vrste kokoši in fazanov, 
muc (in to majhnih) ter poni Miško.

Vsak ljubitelj živali, narave in dobre hrane bo našel nekaj zase.

Alpake so pa tako ali tako zakon!

03 avgust, 2019

Vsaka majca je lahko švicmajca.

Že pred leti sem v Kekčevi deželi na krut način spoznala, da alstarke niso pohodni čevlji. Čeravno se ponašam s povsem spodobnimi alpininimi gojzarji, ki me bodo zagotovo preživeli, sem sredi poletja pač mislila, da bo vseeno šlo. Saj je moralo iti, druge ni bilo, ampak Nikoli več! 

Druge športne opreme, take prave, pravzaprav sploh nimam. Razen tekaških superg, ki so se v mojih hribovskih pustolovščinah odlično obnesle. Ne drsijo, lahke so in udobne in čeprav so stare že deset let, izgledajo kot nove, saj z mojimi tekaškimi podvigi ni bilo nič. 

Nimam tako zvane švic majce, nizkih pohodnih čevljev, ki morda ne bi premočili, vetrovke, softšela, menda obstajajo tudi švic spodnje gate. In potem sem razmišljala o zgodovini planinstva, pa o opremi, s katero so pred 100 leti plezali na najvišje gore sveta, in sem si rekla: ''Pa saj je lahko vsaka majca švic majca.'' 

''Ni strmo. Samo pred kočo je malo hujšega vzpona, potem pa je pot ful položna'', mi je reko, ko je bilo moje prvo vprašanje v zvezi z izletom na Peco ''a je strmo?''. ''Ne, na Donačko je blo bolj''.

Tej pa je šla Korošica končno na Peco. Vsa vesela, kako bo fajn položna pot. Mimogrede, tudi na spletu so bile zelo vabljive slike, izredno lepa in lahka pot. Na licu mesta me je pa skoraj kap. Do tistega prvega razglednega travnika, ko je bil vrh še obsijan s soncem in je bil razgled v dolino svetovn, je bila motivacija na višku,



 potem pa se je začelo. Če bi bila vsaj tla malo manj skalnata.

''A boš mela palce?'' ''Ne, kje pa, jaz to ne rabim, mam rajši proste roke.'' ''Pa probaj vsaj.'' ''Okej, to pa lahko.'' In ko sem probala iti s pohodnimi palicami, jih nisem več dala iz rok. Še takrat jih nisem spustila, ko me je na mokri skali vrglo na rit.

Na Peci veljata dve opozorili. Nikar se ne predolgo ustavljati na določenem mestu. Ker takih napadalnih mravelj že dolgo nisem srečala. Razen kdaj na vrtu, ko jim po nesreči dregnem v gnezdo in me celo pogrizejo. Saj so male, samo so pa gajstne. Na samem vrhu pa kavke. Te slišiš že od daleč, ko pa stopiš na vrh in iz rukzaka vzameš sendvič, se začnejo zbirati. Ko je ena, si še misliš ''joj, kak je kjut'', ampak potem jih je naenkrat cela jata. Od spredaj, od strani in ko se ozreš za hrbet... so tam še tri. Prava Hitchcockova scena. 



Vrh Pece mi je bil zelo všeč. Ker je grebenast, prostran in zelen. Kot da si na Irskem.



Tik pred vrhom so tiste skale, po katerih eni plezajo. Tam ne glejte dol, če imate težave z Vrtoglavico.
 (Peca je očitno navdahnila Hitchcocka za vsaj dva njegova filma)
Sem pogledala, pa sem postala bela kot tista skalna stena pod mano, zato sem raje nadaljevala pot proti vrhu.

Pot je vsekakor zelo prijetna. Morda zato, ker spominja na morje, saj ob poti raste ogromno pisanih rož, okoli katerih brenčijo čebele in nizki borovci. 



Nekaj poti vodi tudi po gozdu, ki je prijetno svež 



in čez travnike.



Če razgleda z vrha ne bi prekrival oblak, ki se je na veliko režal že ko smo ga gledali iz doline, bi verjetno videli marsikaj zanimivega. Tako pa je po pojedenem sendviču dokončno zakril sonce, da je zapihalo po nogah in že smo se podvizali navzdol.


Spodaj pa sonce.

Solze in znoj na Donački.


Ker nisem športnik po duši (razen pingponga in badmintona, kjer sem na pol profi) in peš še niti na Pohorju nisem bila, sem si za svojo prvo ''lažjo'' turo izbrala Donačko goro. Konec julija, ob enih popoldan. Bilo je sončno, zato verjetno ne rabim posebej omenjati, da sem zašvicala kot že dolgo ne.


Rogatec ni znan samo po skupini Mi2, ampak tudi po Donački gori.
884 m.
Do tja vodi strma pot skozi pragozd, ki je izredno vlažen, zato je pravi raj za komarje.

Ko sopihaš skozi gozd, te presunejo sončni žarki, ki tu in tam le dosežejo podrastje,
ki zažari v meni ljubi zeleni barvi.

 
Polno je tudi mahu.
Že kot otroku mi je bil zelo pri srcu.
Ker je mehak in lepih zelenih odtenkov.
Vedno sem verjela, da med mahom živijo škratje in druga čudežna bitja.
In verjamem še danes.

Ga vidiš?
Na Donačko goro, kakor verjetno v vse planine, se splača iti med tednom,
ker ni veliko pohodnikov.
Le tu in tam se najde kdo, nekateri navzgor celo tečejo.
Tečejo!

Verjetno ima vsak svoje razloge, zakaj ga privlači hribolazenje,
jaz bi rekla, da je poanta v razgledu.
 Če je lepo vreme, seveda. Drugače si primoran najti smisel še kje drugje.


 Ker moja pljuča nimajo neke hude kapacitete,
se v višave podajam bolj počasi,
da ne izdihnem duše, čeprav včasih ne manjka ravno dosti.
 Veliko raje ima spuste, ki pa niti niso najlažji,
saj moraš še toliko bolj paziti kam stopiš,
je pa res, da se ne utrudiš.

Klopca ljubezni na vrhu. Ali nemara klopca počitka?



 
Vrh s stolpom.