Že pred leti sem v Kekčevi deželi na krut način spoznala, da alstarke niso pohodni čevlji. Čeravno se ponašam s povsem spodobnimi alpininimi gojzarji, ki me bodo zagotovo preživeli, sem sredi poletja pač mislila, da bo vseeno šlo. Saj je moralo iti, druge ni bilo, ampak Nikoli več!
Druge športne opreme, take prave, pravzaprav sploh nimam. Razen tekaških superg, ki so se v mojih hribovskih pustolovščinah odlično obnesle. Ne drsijo, lahke so in udobne in čeprav so stare že deset let, izgledajo kot nove, saj z mojimi tekaškimi podvigi ni bilo nič.
Nimam tako zvane švic majce, nizkih pohodnih čevljev, ki morda ne bi premočili, vetrovke, softšela, menda obstajajo tudi švic spodnje gate. In potem sem razmišljala o zgodovini planinstva, pa o opremi, s katero so pred 100 leti plezali na najvišje gore sveta, in sem si rekla: ''Pa saj je lahko vsaka majca švic majca.''
''Ni strmo. Samo pred kočo je malo hujšega vzpona, potem pa je pot ful položna'', mi je reko, ko je bilo moje prvo vprašanje v zvezi z izletom na Peco ''a je strmo?''. ''Ne, na Donačko je blo bolj''.
Tej pa je šla Korošica končno na Peco. Vsa vesela, kako bo fajn položna pot. Mimogrede, tudi na spletu so bile zelo vabljive slike, izredno lepa in lahka pot. Na licu mesta me je pa skoraj kap. Do tistega prvega razglednega travnika, ko je bil vrh še obsijan s soncem in je bil razgled v dolino svetovn, je bila motivacija na višku,
potem pa se je začelo. Če bi bila vsaj tla malo manj skalnata.
''A boš mela palce?'' ''Ne, kje pa, jaz to ne rabim, mam rajši proste roke.'' ''Pa probaj vsaj.'' ''Okej, to pa lahko.'' In ko sem probala iti s pohodnimi palicami, jih nisem več dala iz rok. Še takrat jih nisem spustila, ko me je na mokri skali vrglo na rit.
Na Peci veljata dve opozorili. Nikar se ne predolgo ustavljati na določenem mestu. Ker takih napadalnih mravelj že dolgo nisem srečala. Razen kdaj na vrtu, ko jim po nesreči dregnem v gnezdo in me celo pogrizejo. Saj so male, samo so pa gajstne. Na samem vrhu pa kavke. Te slišiš že od daleč, ko pa stopiš na vrh in iz rukzaka vzameš sendvič, se začnejo zbirati. Ko je ena, si še misliš ''joj, kak je kjut'', ampak potem jih je naenkrat cela jata. Od spredaj, od strani in ko se ozreš za hrbet... so tam še tri. Prava Hitchcockova scena.
Vrh Pece mi je bil zelo všeč. Ker je grebenast, prostran in zelen. Kot da si na Irskem.
Tik pred vrhom so tiste skale, po katerih eni plezajo. Tam ne glejte dol, če imate težave z Vrtoglavico.
(Peca je očitno navdahnila Hitchcocka za vsaj dva njegova filma)
Sem pogledala, pa sem postala bela kot tista skalna stena pod mano, zato sem raje nadaljevala pot proti vrhu.
Pot je vsekakor zelo prijetna. Morda zato, ker spominja na morje, saj ob poti raste ogromno pisanih rož, okoli katerih brenčijo čebele in nizki borovci.
Nekaj poti vodi tudi po gozdu, ki je prijetno svež
in čez travnike.
Če razgleda z vrha ne bi prekrival oblak, ki se je na veliko režal že ko smo ga gledali iz doline, bi verjetno videli marsikaj zanimivega. Tako pa je po pojedenem sendviču dokončno zakril sonce, da je zapihalo po nogah in že smo se podvizali navzdol.
Spodaj pa sonce.
