Solze in znoj na Donački.

Ker nisem športnik po duši (razen pingponga in badmintona, kjer sem na pol profi) in peš še niti na Pohorju nisem bila, sem si za svojo prvo ''lažjo'' turo izbrala Donačko goro. Konec julija, ob enih popoldan. Bilo je sončno, zato verjetno ne rabim posebej omenjati, da sem zašvicala kot že dolgo ne.

Rogatec ni znan samo po skupini Mi2, ampak tudi po Donački gori.
884 m.
Do tja vodi strma pot skozi pragozd, ki je izredno vlažen, zato je pravi raj za komarje.

Ko sopihaš skozi gozd, te presunejo sončni žarki, ki tu in tam le dosežejo podrastje,

ki zažari v meni ljubi zeleni barvi.

 

Polno je tudi mahu.

Že kot otroku mi je bil zelo pri srcu.

Ker je mehak in lepih zelenih odtenkov.

Vedno sem verjela, da med mahom živijo škratje in druga čudežna bitja.

In verjamem še danes.

Ga vidiš?

Na Donačko goro, kakor verjetno v vse planine, se splača iti med tednom,

ker ni veliko pohodnikov.

Le tu in tam se najde kdo, nekateri navzgor celo tečejo.

Tečejo!

Verjetno ima vsak svoje razloge, zakaj ga privlači hribolazenje,

jaz bi rekla, da je poanta v razgledu.

 Če je lepo vreme, seveda. Drugače si primoran najti smisel še kje drugje.

 Ker moja pljuča nimajo neke hude kapacitete,

se v višave podajam bolj počasi,

da ne izdihnem duše, čeprav včasih ne manjka ravno dosti.

 Veliko raje ima spuste, ki pa niti niso najlažji,

saj moraš še toliko bolj paziti kam stopiš,

je pa res, da se ne utrudiš.

Klopca ljubezni na vrhu. Ali nemara klopca počitka?

 

Vrh s stolpom.