Ali je šla Suzana mogoče na Triglav?
Seveda ne.
Skozi temačne smrekove gozdove Pokljuke, smo se eni bolj, drugi manj izkušeni planinci,
podali na Debelo peč.
Ker je to pač najlažji slovenski dvatisočak.
Izlet primeren meni.
Smrekovi gozdovi so nekaj najlepšega na svetu.
Opojno dišijo, sonce meče skozi igličaste veje čudovite sence na vse polno jas,
ki jih pokrivata mehka trava in mah,
in če dobro pogledaš in prisluhneš, veš, da je to dom škratov in ostalih gozdnih bitij,
ki se ne pustijo kar tako videti.
Med borovnicami, nežnimi bilkami in mehkim mahovjem so si ustvarili svoj
pravljični svet.
In tako smo prečkali travnike in pašnike,
kjer nikoli zares ne veš ali je v pastirju elektrika ali ne.
Mimo zapuščenih planšarij smo si utirali pot,
ki je šla vedno bolj strmo navzgor.
Že dolgo nisem videla tako lepih osatov. Temu se reče volnatoglavi:
Cesta je postajala vse bolj skalnata in bleščeča,
prijetnega gozda ni bilo več,
sedaj samo še po skalah navzgor.
Smreke so počasi zamenjali nizki borovci
in redko rastoči macesni,
vse naokoli pa še vedno čudovite barve planinskega cvetja,
vonj po morju pa ni bil samo zaradi borov, temveč tudi zaradih premnogih hribolazcev,
ki so neznansko dišali po kremah za sončenje.
Pridih morja. Ah!
In potem se je počasi odprl pogled v dolino:
Na Debeli peči pa čudoviti razgledi na nasproti ležeče planine:
Ob vračanju smo se ustavili na Blejski koči,
saj brez jote ne gre, brez kužkov pa tudi ne.
To je bil en zelo samosvoj gospodič:
Utrujeni, a siti,
smo se odpravili domov.
Ni komentarjev:
Objavite komentar